LUMEN IZOBRAŽEVANJE IN SVETOVANJE

SPREGOVARJANJE

Jedro rojstva vsakega univerzuma, tudi človeškega, je v spregovarjanju. Substanca spregovarjanja je pretočna, v življenje nenehne stvaritve zaobjeta podaritev. Oblike človeških dejavnosti utelešajo pretočnost spregovarjanja v širokem razponu občutljivosti prvobitnega srca, odprtega v podaritev. Vendar se človeška občutljivost v sedanjem trenutku evolucije redko približa izvoru ustvarjalnosti v občutljivosti srca univerzuma na zavesten način. Ekstatični preboji v polje visokega ustvarjanja se človeka polastijo skozi nezavedno in doživijo žal tudi naknadno mentalno omejitev. Človeška mentalna izkušnja je fragmentarna. Kadar se oddalji od intuicije, posreduje razločevanje, vendarle v obsegu mentalne enote. Mentalna enota se po eni strani odpira proti petim znanim čutilom, po drugi strani pa v sfero misli kot samostojne ravni. Omejenost in fragmentarnost mentalne izkušnje je tako pogojena z omejenimi spektrom čutnih zaznav, ki so ji na razpolago, pogojena pa je tudi s kvaliteto lastnega razločevanja. Razločevanje na mentalni enoti vzpostavlja določen zamik v aktu prepoznavanja. Razločevanje, ki je jedro zavedanja samega, je naknadno glede na dogodek, ki mu rečemo objekt zavedanja. Stvari se najprej zgodijo, šele nato se jih pričnemo zavedati na pravi, izdiferenciran način. Zato nas dogodki največkrat prehitevajo. Kar se potem dogaja, imenujemo kaos, čeprav ne poznamo prave narave življenja, katerega del je tudi t.i. kaos. Univerzalizmi, zasnovani na razločevanju mentalne enote, ki svojih percepcij ne zmore povezati v celost, se slejkoprej končajo v kaosu. Kaos pa nam odseva, da z necelostnim spoznanjem ne moremo slediti življenjskim procesom. Razlog kaosa ni počasnost miselnih procesov, temveč njihova necelostna narava. To pomeni, da pospeševanje možganskih in miselnih procesov po vzoru super hitrih računalnikov ne bi nič spremilo, dokler se ne bi spremenila njihova necelostna narava. V nekem smislu smo lahko izkušnji kaosa, ki jo danes doživljamo, hvaležni. Opozarja nas na naše omejitve in nam s tem odpira polje preobrazbe.

Gledano iz mentalne enote, si izkušnja kaosa in izkušnja celostnega smisla, ki veje iz arhetipov ustvarjalnih sil, nasprotujeta. Vendar modrost kaosa ni ločena od sveta arhetipov. Časovna distanca, ki jo ustvarja mentalna enota, nam ustvarja percepcijo premega (linearnega) časa in z njim tudi obrazec, po katerem iz kaosa pride red (ali pa obratno). Svet v preobrazbi, ki ga imenujemo kaos, se kaže kot izziv samopostavljeni suverenosti naše mentalne enote.

Izhod iz pasti lažne avtonomije mentalitete se kaže prav tam, kjer ga najmanj hočemo videti, tam, kjer se srečamo z navidez naivnimi postavitvami ljubezni, miline, preprostosti. Lepota se pokaže v kaosu preobrazbe, ko sledimo središčnosti stekanja srčnega diha. Večnostna Prisotnost v samem središču srca celostno spregovarja in zaobjame v sebi protislovja mentalne izkušnje.

Izkušnja srca se izmika središčnosti drže vladarja. Srce je središče, vendar je hkrati vseprisotno kot mnoštvo spregovarjanja. Mnoštvo avtentične, ne zgolj odsevane ali projicirane prisotnosti.

KONCEPTI

Človek, v marsičem sin (hči) uma, išče jasnost, da bi naravnal korak.

Ali ga lahko naravna celostno?

Oko mišljenja pogosto išče jasnost koncepta, da bi lahko zgradilo svet reda v kaosu življenjskih procesov. Vendar, kadar sledi zgolj sebi, poskuša jasnost najti znotraj polja delitve na subjekt in objekt. Misel o zunanji, od opazujočega jaza neodvisni naravi predmetnega sveta ponudi podlago poskusu samostojnega nastopa miselne zavesti. Miselni tokovi naj bi vršičili v avtonomijo zgolj miselnega jaza. Forma mentis bi izstopila iz enosti srca in se ujela v zrcalo lastnih odsevov. Poskus konstrukcije konceptualne jasnine znotraj avtonomije miselnega jaza se konča neuspešno zaradi vpetosti miselni procesov v polje delitve na subjektivno in objektivno. Miselni jaz ne more neposredno vstopiti v resničnost življenja, ki se nahaja izven mej subjektno-objektne komunikacije, ker ga njena temeljna dvojnost ne le določa, temveč v nekem smislu gradi. Konceptualna jasnina lahko torej posreduje gotovost le znotraj miselne sfere (pa tudi to je vprašljivo), ne more pa nam usmeriti koraka v resničnost življenjskih procesov, ki se odvijajo na kaotičen način. Gotovost se izmika. V izmaknjeni gotovosti iščemo izhod v slepilih imanentnih in zgolj imanentnih mikrokozmičnih silnic. Če se kaj zgodi, se pač zgodi zaradi silnic, ki so imanentne dogodku samemu. Pri tem postane odvečno vprašanje o kakšni povezanosti posameznega dogodka s celoto dogodkov, o povezanosti mikro in makrokozmosa. Korak dalje v tej smeri je zanikanje obstoja katerekoli subjektivitete, kot središča, okoli katerega se zbirajo in urejajo izkušnje. Ideja take subjektivitete predpostavlja neko transcendentnost središča, transcendentnost jaza. Zanikanje trancendence pa pomeni, da se prepustimo goli percepciji, čutnemu užitku in simulaciji. Simulacija resničnosti, interpretirana kot ustvarjanje mikrokozmosa narcisistične naslade, postane vodilo. Destrukcija substance doživljanja in njenih vrednostnih komponent kot poraz trancendentalnega konceptualizma? Ali le še ena postmoderno-newagevsko-kvazizenistična atrakcija na tržišču fikcije?

Nepresežena dvojnost miselnega, konceptualnega pogleda lahko pomeni poraz za koncepcije transcendence, iz katerih izvajamo vrednostne sodbe. Ne pomeni pa poraza življenja, ki je zmožno teči naprej še kako drugače kot pa dvotirno. Odpremo se lahko osnovni intuiciji, ki vodi življenjske procese, ne da bi se ozirala na togost konceptov. Ko se uskladimo s to intuicijo, lahko vidimo probleme mentalitete v novi luči, z distance, z dozorelostjo duše in z besedo, ki se ne boji očitka naivnosti, ko govori o ljubezni, srcu, enosti.

Jasnost koncepta sama po sebi ni slepilo. Lahko je čudovito orodje ustvarjanja. Kadar pa se ujame v svoj lastni sij in odtuji Prisotnosti v srcu, koncept postane nadomestek žive vode celostne duše.

Milost nas iz objema slepila kliče v srce. Kliče nas, da se v srcu soočimo tako z nemočjo svojega osebnega jaza in njegovih poskusov avtonomije, kot tudi z možnostjo vstajenja novega spregovarjanja odmejene pretočnosti.

Hotenost pogleda, ki izstopa iz milosti srca, postavlja zidišča zanikanja tam, kjer bi sicer živa voda Prisotnosti podarjala rast stvaritvam občutenega odpiranja. Na mestu, ki bi lahko oživljalo milino, najde pogled, zazrt v hotenje mimo srca, le odseve spačenega lica zatrte resničnosti.

Odpiranje darovanjkam večnostnega poljuba razkrije brezkrvno odmevnost senc, ki poskušajo bivati izven središčnega čutenja. Milost središča je gotovost vstajenja. Spregovarjanje srca je poljub, ki ostane.

Robert Simonič

Semena so bila prvič objavljena v reviji Alternative.

Za podrobnosti glej Wikivir, ki vsebuje izvorna besedila avtorja: Robert Simonič.